Z nekaj truda si jo lahko predstavljate. Zmore vse sama. To pričakuje od nje okolica, to pričakuje od sebe sama. Otroci pa tako ali tako menijo, da samo tleskne s prsti in je posoda pomita, perilo oprano, kosilo skuhano, vse pospravljeno. Preostali čas pa je le njihova. In ona vse to z lahkoto opravi. Seveda tudi poskrbi zase. Redno telovadi, se dobro prehranjuje. Samo izbrano na krožniku. Ne pozabi niti na nego svoje kože, las, nohtov…vseeno ni vsak dan mlajša. To se razume. Za enako kakovosten način življenja spodbuja tudi druge v svoji okolici, še posebej partnerja in otroke. Ali kar poskrbi, da jim gre čim bol gladko. Da se ne rabijo sami preveč truditi za to. V službi opravi vse za 5. Za njo je vse mala mal’ca. Konec dneva, ko gredo otroci spat pa ima še nekaj časa za sproščanje v miru in/ali kozarček rdečega vina za boljšo kri in dodatne antioksidante. In živi srečno do konca svojih dni! :-)

Ja, vse skupaj je pravljica. Marsikatera med vami/nami se trudi za vse to, kar je zgoraj napisano. Spremlja objave na družabnih omrežjih, kjer marsikdo da vedeti, da je to (enostavno) izvedljivo. Pozabi pa pripisati, da gre za retuširan prikaz življenja. Nič narobe, dokler deluje motivacijsko. Ko pa se začne(mo) spraševati ‘Zakaj pa jaz ne morem vsega tega, z nasmeškom in z lahkoto?’, je čas da povemo kar je res. Da ga ni junaka ali junakinje, ki bi sam zmogel vsega, brez usklajevanja, delegiranja, sklepanja kompromisov (z drugimi in samim sabo), prilagajanja kriterijev (kaj je fit in kaj je brezhiben obrok), popuščanja (samemu sebi in drugim) ter kar je podobnih glagolov.

Tudi sama se včasih sprašujem, kako je možno, da sem ob 20.00, ko so otroci pripravljeni na spanje, tako utrujena, da komaj gledam. Na seznamu planiranih nalog za ta dan pa je še kar nekaj točk neopravljenih. Potem pa se (kljub vsemu kar že vem, kar se učim, in kar se bom naučila) sprašujem, kateri vitamin ali mineral mi manjka, da sem tako utrujena.

Vam povem kateri: reče se mu več spanja. Ali pa: manj živahni dnevi. Ali pa: malo nižji kriteriji. Ali pa: malo več spanja. Aja, to sem že rekla.

Če sem malo bolj pri volji pogledam in preštejem, kako je dan potekal. In si natančneje odgovorim, zakaj mi konec dneva zmanjka energije kakšne 2 do 3 ure prehitro :-) Tokrat sem to spravila še v zapis, ki ga delim z vami. En tak tipičen dan, ponedeljek. Lahko bi bil tudi kateri drugi.

Pa poglejmo:

V nedeljo zvečer velikokrat ne morem zaspati, ker sem se ‘odpočila’ čez vikend (vstala sem ob 6.15 namesto 4.30 – luksuz, ki bi bil še bolj luksuzen, če moji budilki ne bi tako zgodaj vstajali tudi konec tedna). Spanca ni tudi takrat, ko naredim neumnost in gledam kaj brezveznega na TV.
Gledam na uro, skoraj polnoč. Meni se ne spi. A zjutraj je treba vstati najpozneje 4.30. Budilke ne briga, da zaspim po eni uri po polnoči. Brez uvidevnosti zvoni nekaj po 4.00. Če sem zelllllooooo utrujena, podaljšam do 4.30.

Potem pa akcija svetlobne hitrosti:
Vstanem, opravim jutranjo higieno, spakiram malico, ki sem jo pripravila dan prej (predpriprava je ključ do uspeha in polnega želodca – vem to – živim to :-) ) in ob 5h sem že na poti.

Nekaj krat tedensko se v službo vozim dobro uro v eno smer. Takrat grem z vlakom. Zakaj? Razlogov je več. Zadnja leta tudi zato, ker v tej dobri uri skušam odgovoriti na kar se da veliko vaših sporočil, tudi komentarjev. Berem kakšno knjigo, članke ali drugo literaturo, ki jo potrebujem za delo ali za doktorsko nalogo. Ali le zase. Včasih poslušam avdio knjigo. Ali pa samo zaprem oči in skušam prinesti noter kakšno minutko počitka.
Ob 6.30 sem že v službi. Zakaj tako zgodaj. Zato, da grem lahko domov še pravi čas, da grem po otroke, jih nahranim ( :-) ), razvozim na izbrane dejavnosti (ne, ne pretiravamo s številom, a tudi na tisto kar je, je treba razvoziti). Včasih ne znese. Takrat aktiviramo babico in dedka. Otroci srečni. Mama si oddahne. Očka je v službi, sicer bi poskrbel on za to. (Mimogrede: hvala vsem sodelujočim – že vedo, kateri so :-) )

Včasih šibam popoldan po službi na govorilne ure ali kak sestanek.

Ali (letos prvič po dolgem času) imam nekaj samo zase. 1x tedensko, tečaj digitalne fotografije. Hja, ne morem se mu posvetiti 100% oziroma vsaj toliko kot bi želela (saj veste, prilagajanje kriterijev, sklepanje kompromisov in to…). Je preveč drugih obveznosti. A je nekaj kar me zelo zanima. In glede na to, da rada poslikam dobrote na krožniku in z vami delim ideje za recepte, obroke…mi bo to znanje lahko prišlo prav.
No, ko se vsi naberemo doma je ura že 18.00 ali pozneje. Večerja. Večerna rutina. Druženje z otroki, kakšne naloge pri katerih je predvideno, da sodelujemo tudi starši, priprave na naslednji šolski dan dan… Otroci v postelji.

Veliko drobnarij in malo večjih drobnarij sem izpustila. Zna biti res ‘hektično’ preden se, z odhodom otrok v posteljo, zadeve umirijo. Šele takrat se končno usedem. In včasih kar obsedim :-)

Baterije na rezervi. Dan se je začel davno. Po urah gre h koncu. Po opravljenem pa niti približno.

Kaj torej še ostane neopravljeno:
– Vedno je treba še kaj pospraviti, pripraviti, pregledati.
– Trening (zato nikoli nisem vadila več kot 3x na teden in zato, tudi takrat, ko uspem trenitrati, moj trening ne traja več kot 15-20 minut, razen občasnega 30 minutnega teka).
– Delo na doktorski nalogi (zato je vse skupaj stalo skoraj 3 leta pri miru, nespremenjeno).
– Priprava na naslednji delovni dan.
– Kuhanje kosila na žlico za naslednji dan, ko (ali če) je to najbolj praktična varianta za jutrišnje kosilo.
– Delo na projektih, prej pa priprava vsebin za različne delavnice.

Ni vse vsak dan. Pa tudi, če bi bilo, bi bilo tudi v tem primeru treba izbirati kaj opraviti, kaj izpustiti. Ob 23.00 se po navadi uspem odpraviti proti postelji.

In potem se sprašujem(o), kateri vitamin nam manjka, da smo utrujeni. Včasih kar izžeti. In se čudimo, zakaj je vedno več govora o izgorelosti.

Če pregledam svoj dan, je le malo stvari, ki bi jih bilo mogoče izključiti in na ta način sprostiti urnik. Kar je bilo možno, sem tako ali tako že prilagodila:
– doktorska naloga je čakala 3 leta, da pride spet na plano,
– vadba – o tem ne bom nič rekla, ker je že davno ni 3x na teden (a z novim letom popravljamo tudi to), pa čeprav je redno gibanje nujno, ne za postavo, za zdravje,
– delo na projektih in tudi delavnice sem dala na pavzo, zaradi stiske s časom.

Dan ima samo 24 ur in treba je znati pametno izbirati. In ostati zdrav.

Ja, čas spanja bo treba podaljšati. Čim prej. Takoj, ko bo možno. In/ali takoj, ko telo ukaže. To je eden izmed najnujnejših ‘vitaminov in mineralov’ :-)
Ko mi rečejo, da je treba spati 8 ur na dan, sem razdvojena. Po eni strani vem, da imajo prav. Po drugi strani pa se sprašujem kako. Nekaj glagolov, ki so odgovarjali na to vprašanje, sem že naštela. Kako jih dozirati, kako sestaviti recept za uspešno obvladovanje resničnega življenja? To ve najbrž najbolje vsak zase.

O tem, kako lažje uskladiti vse, bi lahko napisala več objav, ne le ene. Kdaj drugič več o tem.
Ne, ne obstajajo superženske ali supermoški. Vsaj ne za nedoločen čas. Najkrajše povedano: treba je znati izbirati, določiti kaj je v danem trenutku najpomembnejše. Nujna je delitev nalog, usklajevanje in sodelovanje. In treba je vedeti, da včasih ne bo šlo po planu. Spet drugič nam bo šlo super in bomo super učinkoviti.

Mamice, razumem vas, čutim kako vam je. Živim to.